Vse, česar se bom dotaknila v tem prispevku, je zgolj in samo moje razmišljanje, in v nobenem primeru splošna, dokazana resnica. Pri ikonografskih (vsebinskih) analizah slikarskih umetnin se vedno pojavijo različne teorije, ki jih lahko ovržejo nova odkritja, teorije si lahko nasprotujejo, in v resnici nikoli ne bomo mogli vedeti, kaj se je pletlo v glavah umetnikov in naročnikov, ko so načrtovali vsebino umetniških del, lahko le poskušamo in upamo, da smo se približali bistvu umetnine. Pa vendar, ponujam svoj pogled na enega izmed najlepših aktov v zgodovini slikarstva; Urbinsko Venero. Za analizo se bom poslužila predvsem feminističnega pristopa, saj menim, da so vsebina slike in zgodovinske okoliščine nastanka odsevajo pravila in zahteve, ki so se jih ženske 16. stoletja (in pa tudi prej in kasneje) morale držati. Ta pravila se ponekod po svetu upoštevajo še danes, sama pa menim, da jih moramo kritično presojati in po potrebi prilagajati ženski svobodi.
Skozi ikonografijo odkrivamo simbole in alegorije, skrite in odkrite pomene slike in se skušamo vživeti v njen čas nastanka in njeno aktualnost. Kaj nam sporoča Urbinska Venera, nas vabi naj uživamo v njeni telesnosti in čutnosti, ali pa se za podobo zapeljive ženske skriva še kak drugačen pomen?
Opis in ikonografska analiza: Upodobljena je ženska, čutna in senzualna v svoji goloti in ranljivosti, ki čaka na ljubimca. Njen pogled je usmerjen v gledalca, ki ga vabi, naj zaužije njeno goloto, ki je v kontrastu z temno steno v ozadju. Interpretiramo jo kot Venero, rimsko boginjo ljubezni, lepote in plodnosti. V rokah drži rdečo rožo; simbol ljubezni, bela rjuha pa simbolizira njeno čistost. Na rjuhi je naslikan speči psiček. Psi imajo na slikah tistega časa različne simbolne pomene, lahko so simboli pohote in nečistosti, ali pa zvestobe, odvisno od konteksta slike in ostalih simbolov. V tem primeru psiček spi, kar nakazuje na zakonsko zvestobo. V ozadju vidimo mlajšo žensko, ki brska po skrinji in starejšo služkinjo, ki jo nadzoruje. Po eni izmed interpretacij je to simbol materinstva. Skrinje, po katerih brska mlado dekle, so bile v tistem času tipično poročno darilo zakoncema. Ko sestavimo pomene vseh simbolov skupaj, dobimo alegorijo popolnega zakona ter idejo idealne renesančne ženske, ki je erotična, zvesta možu in skrbna mati.
Zgodovinske okoliščine nastanka slike: Naročnik slike naj bi bil Guidobaldo II Della Rovere, vojvoda Urbina; mesta v Italiji. Naročil naj jo bi za svojo ženo, Giulio Varano, ki je bila za časa njune poroke, pet let pred sprejemom slike, stara le 10 let. Slika je bila učni model, po katerem naj bi se mlada tedaj 15.letna Guilia zgledovala pri izpolnjevanju svojih zakonskih dolžnosti, torej biti odlična ljubimka in v postelji ustreči moškemu, biti zvesta in mu roditi otroke.
Moj razmislek:
Urbinsko Venero mnogi opisujejo kot enega izmed najbolj erotičnih in čutnih aktov v zgodovini slikarstva, in ko gledamo podobo mlade čudovite ženske, lahko v njej vidimo čaščenje nežnosti in ženske seksualnost. A slika je hkrati tudi ideal, ki je dekletom tistega časa narekoval njihovo vlogo v družbi, vlogo zveste ubogljive žene in matere, ter seksualne zadovoljitve v postelji. Sedaj, ko vem, kaj se skriva za čudovitim aktom, pomislim na 15. letno Guilio, ki je svojo “vzornico” Venero gledala vsak dan. Sprašujem se, ali se je zavedela, da njen spol ne definira njene osebnosti, njene resnice in življenja? Ali je mislila, da jo zahteve po popolni ženi omejujejo, ali pa je bila zanjo motivacija, da je bila zvesta svojemu možu in edinemu načinu življenja, ki ga je poznala, se vsak dan zbudila s pogledom na sliko, in si v mislih dejala: “To moram biti za svojega moža, vse bom storila, da mu ustrežem, bila bom najboljša žena, kar jih je!”
Je bila morda upornica, ki ni želela imeti spolnih odnosov z svojim možem, ga ni ubogala, bila samosvoja in se ni želela ukloniti patriarhalnemu okolju? Je morda Guidobald ravno zaradi tega naročil to sliko, ker ni želela opravljati zakonskih dolžnosti? Pri občudovanju vrhunskih umetniških del pogosto pozabimo, da se za njimi skrivajo vrednote, pravila in omejitve družbe, v kateri so nastala. Ženska na sliki je moška predstava o popolni ženski, naročnik in slikar sta bila moška, končna prejemnica pa mlado dekle, ki je potrebovalo opomin na njeno družbeno vlogo. Koliko mladih deklet tistega časa ni imelo druge vzornice, kot erotične in zapeljive Venere,, in so doživljale stisko, ko niso bile zmožne dosegati njenih idealnih vrlin? Ali je sploh prav, da sodim takratne razmere, takratni način življenja? In kako lahko sploh vem, da so ženske čutile družbeni pritisk, da morajo ugajati moškim? Vse to so vprašanja, ki si jih zastavljam, a na njih ne dobim odgovora.
Dejstvo pa ostaja, da so bile ženske, tudi najmočnejše in na najvišjih položajih še vedno podrejene moškemu. Svobodna ženska je razen redkih izjem koncept modernega časa, in včasih kar pozabim, kako malo časa je minilo, odkar imamo volilno pravico, odkar se lahko odločamo, da ne bomo rodile otrok, skrbele za hišo in nenazadnje, s kom bomo seksale? Koliko časa je moje telo zares moje, in ali dandanes res ne čutimo podobnega pritiska, kot ga je morda čutila Guila Varano?
Namen članka ni, da bi v kakršnem koli smislu želela vzbuditi krivdo v moških, jih označiti za agresivne in metati vsega v isti koš. Veliko je bilo moških, ki so ženske spoštovali, in nikoli se ne bomo mogli v zgodovinska obdobja vživeti v tolikšni meri, da bi v celoti razumeli delovanje takratnih družb. Poleg tega na položaj ženske vpliva celotna družba, med drugim tudi ženske same. Želim le opozoriti, da smo redka izjema v zgodovini (in še to le v nekaterih delih sveta), kjer se ženske lahko odločamo, s kom bomo imele spolne odnose, koliko otrok hočemo in da lahko izražamo to, kar čutimo in mislimo. Svobodna družba je dragulj, ki se ga velikokrat ne zavedamo. Idealne razmere ne obstajajo, a pomembno je, da stremimo k svobodnejšem in pristnejšim bivanju, kjer smo vsi lahko le-ljudje.
Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno organizacije ali uredništva. Vsi podatki so zgolj informativne narave.
Avtorica: Zala Zupan
Fotografija in viri: Le Gallerie degli Uffizi
