Metod Badjura (1896-1971) je Litijan po očetu Hinku, litijskemu krojaču, in materi Mariji, likarici. Še dandanes je na Valvazorjevem trgu na Badjurovi hiši spominska plošča v čast Metodu in njegovemu bratu Rudolfu. Z globokim spoštovanjem sta omenjena še Hinko in Marija, ki sta, čeprav nista znana celi Sloveniji tako kot njuna sinova, nedvomno ostala v spominu mesteca, kot je bila tedanja Litija. Ganjena in prepričana v dosežke obrtniške družine Badjurovih je Litija zabeležila življenja »nepomembnih« Hinka in Marije tako kot uspehe Metoda, začetnika slovenske kinematografije, in Rudolfa, smučarja in prvega slovenskega pisca turističnih in planinskih vodnikov, po kateremu je poimenovana Badjurova krožna pot.
Metodova življenjska pot je prepletena z epizodami slovenske zgodovine, ki še vedno odmevajo v naši zavesti. Študiral je na Dunaju, diplomiral v Leipzigu ‒ kjer je kot marsikateri Slovenec okusil sadove sveta, ki jih je nemudova in z velikim veseljem prinesel s seboj v Ljubljano. Da bi lahko financiral strast do filma, s katero ga je navdahnil študij, je odprl klišarno Jugografika in začel poučevati na novoustanovljeni šoli, ki se danes imenuje Srednja medijska in grafična šola Ljubljana. Žalostno je, da je izginil iz spomine te šole, saj je bil eden izmed redkih, ki so v tistem trenutku lahko ponudili znanje o fotografiji in metodiki grafičnih postopkov. »Vsi, ki bi se ga lahko spominjali, so že zdavnaj izginili« ‒ so besede zaposlenega na šoli.
V dvajsetih letih v Sloveniji še ni bilo profesionalne filmske produkcije, ki bi lahko beležila nacionalni karakter slovenstva v trenutku med vojnama. Zato je tem bolj pomembno Badjurovo podjetje Sava film, ki ga je Metod ustanovil z ženo, genijalno Milko Badjura. Metodovo delovanje bi z današnje perspektive lahko obravnavali z dveh vidikov. Za bolj profesionalne instance je Metod igral vlogo snemalca in direktorja fotografije. Samo tisto, kar je on hotel videti na platnu, lahko danes vidimo tudi mi. Kot ljubitelj filma pa je snemal najrazličnejše situacije. Alja Ljubić je v oceni Nemaničevega inventarja Filmi Metoda in Milke Badjure leta 1994, se pravi eno leto pred stotim rojstnim dnevom filma kot takšnega, napisala, da je tisto, kar sta »videla« zakonca Badjura, portret živahne in borbene Slovenije:
»Morda bi se ob zabeleženih številnih in raznovrstnih prireditvah, ki so jih prirejali naši predniki, od običajnih narodnih veselic, raznovrstnih narodnih običajev, revij narodnih noš do športnih tekmovanj z mednarodno udeležbo, iznajdljivih bloških smučarjev, lepotnih tekmovanj v mnogih slovenskih krajih, čitalnic ter razvitega družabnega in športnega življenja v mestih ipd., podkrepila, okrnila ali smelo zavrgla klišejska podoba o Slovencih kot rojenih pesimistih s kompleksom manjvrednosti« ‒ je pisala Ljubićeva.
Ob prihodu druge svetovne vojne se je marsikateri poskus razvijati filmsko zgodovino Slovenije prekinil za zmeraj. To ne velja v primeru metoda Badjure, ki je svoje filmarjenje samo začasno ustavil. Takrat se je bilo treba boriti in sta Metod in Milka ponudila svojo klišarno Osvobodilni fronti. Protifašistično gibanje je lahko pri Badjurovih izdelovalo dokumente, živilske nakaznice in druge tiskovine. Prvi film, ki ga je Badjura posnel po drugi svetovni vojni, je Ljubljana pozdravlja osvoboditelje iz leta 1945.
Leta 1984 piše Stanko Tarman, da »[o]dlično posneta vrsta zimsko-turističnih in športnih filmov uvršča Metoda v sam vrh imen evropske in svetovne kinematografije«. Tarman je tudi zbral ocene Badjurovega dela. Izbrskal je slovensko izseljensko glasilo Enakopravnost iz Clevelanda, kjer je objavljena naslednja kritika, kot jo navaja Tarman: »Prepričani smo, da je bil Badjura edini sposoben izdelati film, kot je ‘Triglavske strmine’, pošteno, dovršeno in logično […] Uspel je tudi zato, ker je črpal iz ljudi, je med ljudmi, ki jih prikazuje, živel in poznal njih tegobe ter radosti. Ali je še kdo na Slovenskem prikazal tako poetično življenje v planinah, kot je to storil Badjura?«
Za svoje delo je Badjura prejel več nagrad, a je morda najbolj zgovorno to, da se najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture imenuje Badjurova nagrada za življenjsko delo.
