Zdravo, hitro in okusno! Topel obrok za kosilo s prijatelji, ali pa za družino, ki ne verjame v tvoje kuharske sposobnosti. Pokaži jim, kdo je šef!

Potrebujemo:

• 1 pločevinko rjavega fižola, odcejenega
• pol čebule, olupljene in prerezane na pol
• 1 strok česna, olupljen
• pol korenja, naribanega
• 1 lovorjev list
• po želji: kajenski poper

V manjšo posodo damo vse sestavine in dolijemo toliko vode, da je fižol pokrit. Zavremo na visokem ognju in potem zmanjšamo na rahlo brbotanje za 10-15 minut oziroma dokler se okusi ne povežejo.
Lovorov list odstranimo in z ročnim mešalnikom zmiksamo. Alternativno to storimo v multipraktiku. Zmiksano juho vrnemo v posodo, solimo in popramo po okusu ter postrežemo.

Po želji v juho dodamo še testenine, ki smo jih skuhali v ločeni posodi.
Dober tek!

Ali si vedel:

• Fižolova juha ali fižolovka je slovenska različica italijanske jedi Pasta e fagioli (testenine in fižol), katera izvira iz antičnih časov Rimskega cesarstva. Prvotno je veljala kot hrana nižjega družbenega sloja. Vir: philosokitchen.com 

Avtorica: Erika Horvat
Fotografija: Erika Horvat

O, študent! Lačen in len? Sit enih in istih jedi? Brez panike, Kliše se je vrgel v kuho in pripravo hitrih, preprostih študentskih receptov s sestavinami, ki so prijazne študentski denarnici. Pripravi kuhalnico in ukroti lakoto!

Panini

Potrebujemo:

• 1/3 bagete, prerezane na pol po dolžini
• suho mozzarello*, narezano na tanke rezine
• sušen paradižnik, nasekljan
• pesto
• rukolo

* Suha mozzarella je v obliki štručke in kot pravi ime, ni v slanici. 

Bageto namažemo s pestom, nanj položimo mozzarello in sušen paradižnik. Popečemo v obtoženem toasterju dokler se sir ne stopi. Za obtežitev uporabimo večji lonec. Ko je sir stopljen in kruh zlato-rjave barve, panini odstranimo iz toasterja in mu dodamo rukolo. Pa dober tek!

Ali si vedel:
-Panini sendvič se je prvič pojavil v Ameriki leta 1965. Njegov predhodnik pa se je pojavil v italijanski kuharski knjigi iz 16. stoletja pod imenom paninoteche. Vir: Wikipedija
– Thomas Edison je zaslužen kot prvi izumitelj kontaktnega žara oziroma toasterja. Več o tem tukaj.

Avtorica: Erika Horvat
Fotografija: Erika Horvat

Če si ti tudi med tistimi, ki je zadnji verz prebral v srednješolskem učbeniku za slovenščino, potem je točno ta seznam zate. Teh zbirk ne navajam, ker bi to bile lahkotne pesniške zbirke, in sploh ne, ker bi bile nekakovostne. Ravno obratno – običajno nas prepriča kakovost, zakaj bi bilo v poeziji drugače. Poleg pretežno kratke forme, jih druži čistost izražanja in prožnost misli, ki poleg izrečenega, največ pove, ko in kar (za)molči.

1.) Josip Osti: ATRIJ

Avtor, rojen v Sarajevu, ki od leta 1990 živi v Sloveniji, od leta 1995 pa tudi piše v jeziku dvojine, materni jezik srbohrvaščino, oziroma bosanščino, pa imenuje jezik spominov. Izjemno ploden avtor, ki ga lahko že samo v slovenščini beremo v več kot 25 pesniških zbirkah in še ni rekel svoje zadnje. Pesniška zbirka Atrij je zbor haikujev, kar je avtorjeva pogosta izbira forme, v zadnjem času je napisal čez tisoč haikujev in jih objavil v več kot desetih knjigah. 

Atrij je prostor in čas, skrčen na 17 zlogov. Atrij je prostor božanskega vrta, kamor stopata moški in ženska. Atrij nama je / zavetišče. V njem ti – / meni, jaz – tebi. Spoj razlike Gledaš luno nad / nama, jaz pa luno pod / nama – v luži in podobnosti Iz zrcala se / vidiva pred zrcalom. / Enako naga. Hkrati je prostor, kjer se čas skrči na brezpomenskost Objeta sva se / pretihotapila v / prostor brezčasja in je hkrati smisel vsakdanjega trenutka. In Čeprav lep, ima / tudi atrij dve plati: / sončno in senčno. Tako se prelivajo trenutki, besede, zlogi in stavki v eno samo pesem Atrija. Ta pa postaja simbol za metafizično, za tisto, kar nas dela hkrati najbolj božanske in najbolj človeške: Ko spiva, sva kot / dve zvezdi – zelo blizu / in hkrati daleč. Atrij je povsod in ga ni nikjer, je velik kot neskončnost in se skrči na  dolžino ene sape. Ko spiši, poslušam / globoko tišino med / tvojim dihanjem. Vse, kar biva, diha. Kaj in kje si v tistem kratkem trenutku med vdihom in izdihom? Mogoče si v atriju. Ali pa te ni.

Josip Osti. Atrij. Maribor: Založba Pivec, 2015.

2. Vinko Möderndorfer: Nimam več sadja zate

Vinko Möderndorfer je eden najodmevnejših sodobnih imen v svetu literatur – pa naj se govori o dramskih besedilih in Grumovi nagrad, o sodobnih romanih in kresniku, srečamo ga tudi v filmski umetnosti. Svojo pot pa je začel kot pesnik in poezija bo za vedno ostala njegova prva ljubezen.

Nimam več sadja zate je zbirka ljubezenskih, erotičnih pesmi. Pa ne v smislu surovosti telesa, ampak surovosti resničnosti: ni svet za metafore / je za resno / neizprosno / ki postaja pesem. Avtor ponovno začrta stokrat popisan eros – tanatos, življenje – smrt, končnost – vitalnost: sanjal sem svojo smrt ki je rekla / da je ni da sem samo jaz ki umiram […] sanjal sem tebe in ti si rekla da še vedno si. V pesmih se srečata ljubljeni moški in ženska, ko pa ljubezni ni več, ni več smisla, ostaja le neskončno pogrešanje: cela blaznost namesto večnosti do tebe / norost po robu prešita z dotiki do tebe in to vedno znova obrnjena v preteklost: vesolje mnogokrat sva prepletala / prste trebuh na trebuh znova in znova / mnogokrat s preveliko lahkoto. In vsa ta, večkrat erotična, ampak zmeraj ljubezenska, lahkotnost odzvanja, dokler je ni več – potem zaboli z neznansko težo, za sabo pa pušča vdanost v usodo, upad življenjske s(i)le postelja je prazna / obraz brez gub / zloženo telo po robovih  […]  nimam več sadja zate in seboj prinaša praznino nesmisla, katerega paradoksalno edini namen je, da se spet in spet vrača v poezijo da lahko poletiš / stran od metafor / usedline časa / ki je minil / in ni vreden pesmi.

Vinko Möderndorfer. Nimam več sadja zate. Novo mesto: Založba Goga, 2011.

3. Jure Vuga: Modri plamen

Jure Vuga je malo manj znanj pesnik, sploh v primerjavi z zgornjima. Tudi njegov dosedanji opus je manjši, Modri plamen je njegova druga pesniška zbirka. Pravzaprav se sprašujem, kako je ta pesniška zbirka sploh pristala na tem seznamu, saj je v vsem drugačna od prejšnjih dveh in v njej prevladuje predvsem filozofska misel, ki se ovija v zahteven jezik metafor. Ampak, kljub temu, da bo potrebovala več tvoje pozornosti, ne obupaj – naj te prepriča, da je poezija vredna prebiranja. In to znova in znova.

Govorica Modrega plamena je skrivnostna, poglobljena, stokrat premišljena. Zdi se, kakor da izvira direktno pri misli in potem od nje beži, da bi spet prišla v njen izvor. Razmišlja o vsej metafiziki, razmišlja o ljubezni: zazri se vase in dopusti / da se ti od milosti razlije srce, o metafori: Metafora je, ko so vse stvari / kot glina in je vse mogoče in nenazadnje misli o misli sami: Beseda je misel v telesu zvoka. Po podobah se ozira v naravo, ki je neusahljivi vir, ampak samo poezije, ne realnosti, v pesmi Pan je mrtev pravi: Izvir studenčnice se duši v hlipanju: / Mrtev, mrtev, kaj bo z nami? Te pesmi ne samo obstajajo, pač pa razmišljajo znova in znova – za in z bralcem. Če mu le-ta dovoli. In skupaj prideta (verjetno) do (vsakič ponovnega) spoznanja, da Eros je počelo vsega. / Vse, kar je, je Eros. In do še ene tisoče drugih spoznanj.  

Jure Vuga. Modri plamen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.

Avtorica prispevka: Danijela Sitar

Fotografija: Anže Malis

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno organizacije ali uredništva. Vsi podatki so zgolj informativne narave.

Prvič obeležen leta 1970, z današnjim dnem torej mineva 50. Dan Zemlje, zaznamovan predvsem z izzivom podnebnih sprememb.

Trenutne vsem-znane okoliščine nas bolj direktno kot kdajkoli prej usmerjajo k razmišljanju o prihodnosti, a hkrati vračajo k samorefleksiji, razmisleku o vrednotah. S čimer pridejo tudi pozitivne plati – mišljenja globalno, a vračanja k lokalnemu, sezonskemu. Petdeseti Dan Zemlje nas je v večini našel v zavetju domov, a povezane v globalni solidarnosti, ter ponuja izhodišče za razmišljanje in udejanjanje sprememb tudi v odnosu do našega drugega doma – Zemlje. Časi krize nas lahko toliko bolj popeljejo k bistvu, da smo globalno neizbežno medsebojno povezani in soodvisni, ter hkrati učijo, kako pomembna je aktivna vloga vsakega izmed nas. Kar se da prenesti tudi na področje okoljevarstva, kjer se posameznik velikokrat čuti premajhnega, da bi njegova dejanja napravila razliko. Ne rabimo biti vsi Greta, a naša dejanja se odstirajo v okolici in imajo vpliv na ljudi okoli nas, in tako se veriga nadaljuje.

Torej, kaj lahko storiš? Poskušaj svoja dejanja usmerjati k podpiranju lokalnih proizvodov, sezonske hrane, živilom rastlinskega izvora, varčevati pri uporabi elektrike ter vode, uporabljati javni transport, ne po nepotrebnem zamenjevati elektronskih naprav, bojkotirati (ali vsaj zmanjšati) nakupe hitre mode, reciklirati, uporabiti ponovno. Ne nasedaj marketinškim kampanjam zelenega zavajanja, skritim za krilaticami trajnostnega, ekološkega, naravnega, brez podpore v dejstvih. Ter ne pozabi, vsaka majhna sprememba pomeni veliko, ne zasledovanje idealov, ampak v vpeljevanje (navidezno) majhnih sprememb v vsakdanjik. Vse od tega, da morebiti naslednjič pri kupovanju zelenjave uporabiš svojo vrečko, do teka v naravi , kjer hkrati pobiraš smeti, ali nakupa v trgovini ponovne uporabe, če naštejem le nekaj izmed možnosti.

Ter nazadnje, nikoli ni prepozno za širitev obzorja o okoljevarstvenih tematikah, prek raznih dokumentarcev (npr. Cena plastike), člankov, TedTalkov, blogov, na splošno sledenju oseb, ki prek socialnih medijev ozaveščajo o izzivih, vezanih na podnebje. Socialna omrežja so lahko odličen kanal informiranja, lovljenja navdiha, povezovanja s so-mislečimi; v trenutnih okoliščinah, ko celotna naša komunikacija z zunanjim okoljem poteka prek spleta, je še toliko pomembneje, da ozavestimo, katerim vsebinam sledimo, saj s tem kreiramo svojo resničnost. Naj bo ekologija povezana tudi s kreativnostjo, ter samozavednostjo, v odmiku od potrošniške naravnanosti.

»Ne potrebujemo peščice ljudi, ki bi bili popolnoma trajnostni, potrebujemo milijone ljudi, ki to počnejo nepopolno.« – A. M. Bonneau

Če si vztrajal/a do konca, najprej  – hvala za prebrano, 🙂 ne glede na to ali bereš zapis 22. aprila, ali pozneje, vabljen/a da se udeležiš virtualne akcije pobiranja smeti, podrobnejše informacije najdeš tukaj, pri čemer bomo posebno veseli v dogodek pripetih prej-potem fotografij.

E.V.

V času karantene smo se odločili, da bomo še naprej spodbujali študentsko delo, in projekte prilagodili razmeram. Domislili smo se, da bi Kliše imel čisto svoj blog, kjer bi delili svoje izkušnje, znanje in poglede na različne plati življenja, blog, ki bi nas povezoval in odkrival naše skrite talente. Prispevke z različnih področij bomo prispevali aktivisti Kliše kluba, lahko pa blog soustvarjate tudi vi, bralci. Naslednji zapis pa je spodbudilo preživljanje časa v enomesečni karanteni, ki ga objavljamo kot prvi prispevek Klišbloga.

Poplava informacij. Z vseh strani me mediji bombardijo o situaciji, ki se spreminja iz dneva v dan. Vsak dan ob 19.00 sedem pred TV-ekran, in napeto čakam, kdaj bomo zagledali novico, da je karantena končana, COVID19 premagan in da se življenje vrača na ustaljene tirnice. Preganjam dolgčas pred zasloni, na sprehodih s psom in z domačimi opravili. 

In prvič v življenju se zavem, koliko mi pomeni skupnost. Pogovori, objemi, pogledi. Kretnje in izrazi na obrazu. Želim te gledati, kako se smeješ, želim slišati ton tvojega glasu, nočem te zamuditi, izpustiti. Lasje so mi zrasli, a tega ne vidiš. Vsak dan hodim, srečnejša sem. Nekaj v meni se je spremenilo. Še zmeraj sem lena, muhasta in razvajena, a me je streznilo. Človeštvo se obnaša, kot da je višek stvarstva, bogovi, ki kraljujejo planetu, potem pa nas prestraši nekaj tako majhnega, da ga niti videti ne moremo. In temu podredimo življenje. 

Mislim, da je v tem času pomemben uvid, kako krhki smo, kako ranljivi, in tako zelo smrtni. Strah nas je pozabe, izgubljenosti v množici enakih, zamuditi življenje, ki je baje naše, ki mora biti edinstveno, pustolovsko, polno skritih užitkov in romanc, osupljivih zgodb in srečanj. In sedaj ne moremo ven iz hiše…ustvarjat svoje zgodbe.

Zato smo ustvarili klišejev blog, kjer je prostor za vse. Za vse neizrečene misli, za vse pogovore, za katere nisi našel sogovorca, za objeme in hrepenenja, izlita na papir, za obujanje spominov, za načrte, deljenje znanj, ki jih imamo vsak na svojem področju, razmišljanje in razglabljanje, za kuharske recepte (ker smo že siti ene in iste hrane),  in za skriti talent, da ponudimo soljudem delček svoje poti, ki ostane ujeta v času, ujeta na papir. Pozivamo mlade k soustvarjanju, k izmenjavi znanja, ki ga nosimo v sebi ali pa le k preganjanju dolgčasa. Cilj bloga je, da te prispevki nasmejejo, zbudijo v tebi občutek povezanosti, ali pa spodbujajo, da o stvareh razmišljaš in si ustvariš mnenje.

Ker včasih vidiš stvari bolje, ko se čas ustavi. 

Vsi, ki bi želeli prispevati k blogu , lahko pišete na Klišejev mail;klub.klise@gmail.com,  ali pa nas kontaktirate preko naše FB strani; https://www.facebook.com/klise.klub/. Veseli bomo čisto vsakega prispevka, tema pa je poljubna, objavljeni pa bodo na našo spletno stran in na FB.

P.S. Z blogom bomo nadaljevali tudi po koncu karantene!

Ostanite zdravi!

Z.Z.