Klišblog: 3 pesniške zbirke za ljudi, ki v resnici sploh ne berejo poezije

Če si ti tudi med tistimi, ki je zadnji verz prebral v srednješolskem učbeniku za slovenščino, potem je točno ta seznam zate. Teh zbirk ne navajam, ker bi to bile lahkotne pesniške zbirke, in sploh ne, ker bi bile nekakovostne. Ravno obratno – običajno nas prepriča kakovost, zakaj bi bilo v poeziji drugače. Poleg pretežno kratke forme, jih druži čistost izražanja in prožnost misli, ki poleg izrečenega, največ pove, ko in kar (za)molči.

1.) Josip Osti: ATRIJ

Avtor, rojen v Sarajevu, ki od leta 1990 živi v Sloveniji, od leta 1995 pa tudi piše v jeziku dvojine, materni jezik srbohrvaščino, oziroma bosanščino, pa imenuje jezik spominov. Izjemno ploden avtor, ki ga lahko že samo v slovenščini beremo v več kot 25 pesniških zbirkah in še ni rekel svoje zadnje. Pesniška zbirka Atrij je zbor haikujev, kar je avtorjeva pogosta izbira forme, v zadnjem času je napisal čez tisoč haikujev in jih objavil v več kot desetih knjigah. 

Atrij je prostor in čas, skrčen na 17 zlogov. Atrij je prostor božanskega vrta, kamor stopata moški in ženska. Atrij nama je / zavetišče. V njem ti – / meni, jaz – tebi. Spoj razlike Gledaš luno nad / nama, jaz pa luno pod / nama – v luži in podobnosti Iz zrcala se / vidiva pred zrcalom. / Enako naga. Hkrati je prostor, kjer se čas skrči na brezpomenskost Objeta sva se / pretihotapila v / prostor brezčasja in je hkrati smisel vsakdanjega trenutka. In Čeprav lep, ima / tudi atrij dve plati: / sončno in senčno. Tako se prelivajo trenutki, besede, zlogi in stavki v eno samo pesem Atrija. Ta pa postaja simbol za metafizično, za tisto, kar nas dela hkrati najbolj božanske in najbolj človeške: Ko spiva, sva kot / dve zvezdi – zelo blizu / in hkrati daleč. Atrij je povsod in ga ni nikjer, je velik kot neskončnost in se skrči na  dolžino ene sape. Ko spiši, poslušam / globoko tišino med / tvojim dihanjem. Vse, kar biva, diha. Kaj in kje si v tistem kratkem trenutku med vdihom in izdihom? Mogoče si v atriju. Ali pa te ni.

Josip Osti. Atrij. Maribor: Založba Pivec, 2015.

2. Vinko Möderndorfer: Nimam več sadja zate

Vinko Möderndorfer je eden najodmevnejših sodobnih imen v svetu literatur – pa naj se govori o dramskih besedilih in Grumovi nagrad, o sodobnih romanih in kresniku, srečamo ga tudi v filmski umetnosti. Svojo pot pa je začel kot pesnik in poezija bo za vedno ostala njegova prva ljubezen.

Nimam več sadja zate je zbirka ljubezenskih, erotičnih pesmi. Pa ne v smislu surovosti telesa, ampak surovosti resničnosti: ni svet za metafore / je za resno / neizprosno / ki postaja pesem. Avtor ponovno začrta stokrat popisan eros – tanatos, življenje – smrt, končnost – vitalnost: sanjal sem svojo smrt ki je rekla / da je ni da sem samo jaz ki umiram […] sanjal sem tebe in ti si rekla da še vedno si. V pesmih se srečata ljubljeni moški in ženska, ko pa ljubezni ni več, ni več smisla, ostaja le neskončno pogrešanje: cela blaznost namesto večnosti do tebe / norost po robu prešita z dotiki do tebe in to vedno znova obrnjena v preteklost: vesolje mnogokrat sva prepletala / prste trebuh na trebuh znova in znova / mnogokrat s preveliko lahkoto. In vsa ta, večkrat erotična, ampak zmeraj ljubezenska, lahkotnost odzvanja, dokler je ni več – potem zaboli z neznansko težo, za sabo pa pušča vdanost v usodo, upad življenjske s(i)le postelja je prazna / obraz brez gub / zloženo telo po robovih  […]  nimam več sadja zate in seboj prinaša praznino nesmisla, katerega paradoksalno edini namen je, da se spet in spet vrača v poezijo da lahko poletiš / stran od metafor / usedline časa / ki je minil / in ni vreden pesmi.

Vinko Möderndorfer. Nimam več sadja zate. Novo mesto: Založba Goga, 2011.

3. Jure Vuga: Modri plamen

Jure Vuga je malo manj znanj pesnik, sploh v primerjavi z zgornjima. Tudi njegov dosedanji opus je manjši, Modri plamen je njegova druga pesniška zbirka. Pravzaprav se sprašujem, kako je ta pesniška zbirka sploh pristala na tem seznamu, saj je v vsem drugačna od prejšnjih dveh in v njej prevladuje predvsem filozofska misel, ki se ovija v zahteven jezik metafor. Ampak, kljub temu, da bo potrebovala več tvoje pozornosti, ne obupaj – naj te prepriča, da je poezija vredna prebiranja. In to znova in znova.

Govorica Modrega plamena je skrivnostna, poglobljena, stokrat premišljena. Zdi se, kakor da izvira direktno pri misli in potem od nje beži, da bi spet prišla v njen izvor. Razmišlja o vsej metafiziki, razmišlja o ljubezni: zazri se vase in dopusti / da se ti od milosti razlije srce, o metafori: Metafora je, ko so vse stvari / kot glina in je vse mogoče in nenazadnje misli o misli sami: Beseda je misel v telesu zvoka. Po podobah se ozira v naravo, ki je neusahljivi vir, ampak samo poezije, ne realnosti, v pesmi Pan je mrtev pravi: Izvir studenčnice se duši v hlipanju: / Mrtev, mrtev, kaj bo z nami? Te pesmi ne samo obstajajo, pač pa razmišljajo znova in znova – za in z bralcem. Če mu le-ta dovoli. In skupaj prideta (verjetno) do (vsakič ponovnega) spoznanja, da Eros je počelo vsega. / Vse, kar je, je Eros. In do še ene tisoče drugih spoznanj.  

Jure Vuga. Modri plamen. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.

Avtorica prispevka: Danijela Sitar

Fotografija: Anže Malis

Prispevek izraža stališče avtorja in ne nujno organizacije ali uredništva. Vsi podatki so zgolj informativne narave.