Ob čestitki sem želela priložiti kako lepo fotografijo naše vitrine, naših prostorov na Valvazorjevem trgu 8, ampak sem se ustavila. Kliše ni samo prostor. A ti prostori več ali manj že eno leto samevajo ali le delno opravljajo svojo funkcijo. Že kar s sentimentalnostjo se spominjam žvrgolenja glasov na Klišeju, ideje, ki so letele sem ter tja, kako se nas je po 20 ljudi natlačilo v našo mini sejno sobo in z zanimanjem poslušalo predavanje ali potopis. Kako smo se dobili na mesečni seji z obveznimi picami iz Sončka in snovali ideje, ki bodo rešile, če ne sveta, vsaj Litijo.
Fotografija je posneta na mednarodni mladinski izmenjavi Ecodaily!, ki jo je Kliše organiziral v Litiji leta 2019, v naši mini sejni sobi je več kot 20 ljudi, danes nepredstavljivo. Foto Anže Malis.
Vse to nam je bilo mladim s korona virusom odvzeto. Pa ne samo Kliše. Vsa mladinska dejavnost, zabava, kultura, šport, družba. Celo šola ne celotni izobraževalni vertikali. Glede na to, da so točno te dejavnosti na vladnih ukrepih vedno na zadnjem mestu pri sproščanju, ali pa jih sploh ni, kakor da ne bi nikdar obstajale, to veliko pove o odnosu družbe do mladih.
Fajtamo na zoomu. Tako kot vsi. Kliše niso prostori, Kliše smo študentje in študentke. Ampak motivacija upada, energija usiha. Tako kot vsem. In je vse bolj jasno, da Kliše je tudi prostor, fizičen prostor.
Menim, da je zdaj res vsem jasno, da je virus nevaren, da so ukrepi nujno potrebni. A so nevarni tudi nepremišljeni ukrepi. Skrajni čas je, da se naučimo živeti z virusom, virus ni več »novi«, pač pa star znanec in na tehtnico z njim se počasi plazi materialno preživetje proti bolezni, fizična bolezen proti duševni bolezni, bolezen proti izobrazbi, ki bo določala prihodnost. Življenje samo. Zato ponovni poziv: odprite šole, odprite univerze, odprite kulturo, odprite šport … še preden bo prepozno.
Kliše, tebi pa vse najboljše. V upanju, da boš videl boljše čase.
Danijela Sitar, predsednica Klišeja