Na Prešernov dan, 8. februarja 2022, smo ustvarjali že na tretjem slikarskem večeru. Preden smo začeli, je žreb določil s katerimi tremi barvami bo posamezen udeleženec naslikal poljuben motiv. Večer je vodila dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, končani izdelki pa so razstavljeni v Klišejevi izložbi. Tudi za naslednje umetniške večere že zbiramo sveže ideje, spremljaj nas za več informacij!
Foto: Anže Malis
28. 1. 2022 smo v Muzeju Litija počastili obletnico smrti Litijana, slovenskega filmskega umetnika Metoda Badjura na dogodku Dekle in gora − vsaka na svojo stran vleče! Pogostili so nas gostje: Vid Tilia, Tomaž Groboljšek in Martin Badjura, poleg ogleda filma pa smo izvedeli še več o življenjskem delu Metoda Badjura in o tem, kako se je izoblikoval veliki simbol slovenstva – Triglav.
Za uvod je Marija Sirk orisala kulturno-zgodovinski kontekst Badjurovega ustvarjanja in poudarila pomen njegovega dela. Vid Tilia, zgodovinar, geograf in alpinist, je prevzel štafeto in strokovno pojasnil, kako je zgodovina gorništva, alpinizma, zgodovinskih dob in premikov delovala na dojemanje Triglava kot našega največjega simbola slovenstva. Nato je sledil ogled gorniškega filma Triglavske strmine, po njem pa je par besed o svojih življenjskih izkušnjah alpinizma podal Tomaž Groboljšek, aktivni član alpinistične sekcije, ki deluje pod okriljem Planinskega društva Litija.
Hvala Mariji, Vidu, Tomažu, Tini in Mestemu muzeju Litija, hvala Martinu Badjuri in seveda vsem, ki ste dogodek podprli z obiskom.
Ali veste? Ob nastanku je bil 35 milimetrski film dolg 2250 metrov. Leta 1963 je Milka Badjura (Metodova žena) iz ohranjenega materiala zmontirala ozvočeno verzijo filma, v katerem je mednapise iz prvotne različice nemega filma nadomestil komentator. Sestavljena različica je po zaključku merila 1379 metrov. Mi pa smo si ogledali kar digitalizirano verzijo.
Foto: Anže Malis
Metod Badjura (1896-1971) je Litijan po očetu Hinku, litijskemu krojaču, in materi Mariji, likarici. Še dandanes je na Valvazorjevem trgu na Badjurovi hiši spominska plošča v čast Metodu in njegovemu bratu Rudolfu. Z globokim spoštovanjem sta omenjena še Hinko in Marija, ki sta, čeprav nista znana celi Sloveniji tako kot njuna sinova, nedvomno ostala v spominu mesteca, kot je bila tedanja Litija. Ganjena in prepričana v dosežke obrtniške družine Badjurovih je Litija zabeležila življenja »nepomembnih« Hinka in Marije tako kot uspehe Metoda, začetnika slovenske kinematografije, in Rudolfa, smučarja in prvega slovenskega pisca turističnih in planinskih vodnikov, po kateremu je poimenovana Badjurova krožna pot.
Metodova življenjska pot je prepletena z epizodami slovenske zgodovine, ki še vedno odmevajo v naši zavesti. Študiral je na Dunaju, diplomiral v Leipzigu ‒ kjer je kot marsikateri Slovenec okusil sadove sveta, ki jih je nemudova in z velikim veseljem prinesel s seboj v Ljubljano. Da bi lahko financiral strast do filma, s katero ga je navdahnil študij, je odprl klišarno Jugografika in začel poučevati na novoustanovljeni šoli, ki se danes imenuje Srednja medijska in grafična šola Ljubljana. Žalostno je, da je izginil iz spomine te šole, saj je bil eden izmed redkih, ki so v tistem trenutku lahko ponudili znanje o fotografiji in metodiki grafičnih postopkov. »Vsi, ki bi se ga lahko spominjali, so že zdavnaj izginili« ‒ so besede zaposlenega na šoli.
V dvajsetih letih v Sloveniji še ni bilo profesionalne filmske produkcije, ki bi lahko beležila nacionalni karakter slovenstva v trenutku med vojnama. Zato je tem bolj pomembno Badjurovo podjetje Sava film, ki ga je Metod ustanovil z ženo, genijalno Milko Badjura. Metodovo delovanje bi z današnje perspektive lahko obravnavali z dveh vidikov. Za bolj profesionalne instance je Metod igral vlogo snemalca in direktorja fotografije. Samo tisto, kar je on hotel videti na platnu, lahko danes vidimo tudi mi. Kot ljubitelj filma pa je snemal najrazličnejše situacije. Alja Ljubić je v oceni Nemaničevega inventarja Filmi Metoda in Milke Badjure leta 1994, se pravi eno leto pred stotim rojstnim dnevom filma kot takšnega, napisala, da je tisto, kar sta »videla« zakonca Badjura, portret živahne in borbene Slovenije:
»Morda bi se ob zabeleženih številnih in raznovrstnih prireditvah, ki so jih prirejali naši predniki, od običajnih narodnih veselic, raznovrstnih narodnih običajev, revij narodnih noš do športnih tekmovanj z mednarodno udeležbo, iznajdljivih bloških smučarjev, lepotnih tekmovanj v mnogih slovenskih krajih, čitalnic ter razvitega družabnega in športnega življenja v mestih ipd., podkrepila, okrnila ali smelo zavrgla klišejska podoba o Slovencih kot rojenih pesimistih s kompleksom manjvrednosti« ‒ je pisala Ljubićeva.
Ob prihodu druge svetovne vojne se je marsikateri poskus razvijati filmsko zgodovino Slovenije prekinil za zmeraj. To ne velja v primeru metoda Badjure, ki je svoje filmarjenje samo začasno ustavil. Takrat se je bilo treba boriti in sta Metod in Milka ponudila svojo klišarno Osvobodilni fronti. Protifašistično gibanje je lahko pri Badjurovih izdelovalo dokumente, živilske nakaznice in druge tiskovine. Prvi film, ki ga je Badjura posnel po drugi svetovni vojni, je Ljubljana pozdravlja osvoboditelje iz leta 1945.
Leta 1984 piše Stanko Tarman, da »[o]dlično posneta vrsta zimsko-turističnih in športnih filmov uvršča Metoda v sam vrh imen evropske in svetovne kinematografije«. Tarman je tudi zbral ocene Badjurovega dela. Izbrskal je slovensko izseljensko glasilo Enakopravnost iz Clevelanda, kjer je objavljena naslednja kritika, kot jo navaja Tarman: »Prepričani smo, da je bil Badjura edini sposoben izdelati film, kot je ‘Triglavske strmine’, pošteno, dovršeno in logično […] Uspel je tudi zato, ker je črpal iz ljudi, je med ljudmi, ki jih prikazuje, živel in poznal njih tegobe ter radosti. Ali je še kdo na Slovenskem prikazal tako poetično življenje v planinah, kot je to storil Badjura?«
Za svoje delo je Badjura prejel več nagrad, a je morda najbolj zgovorno to, da se najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture imenuje Badjurova nagrada za življenjsko delo.
Človek, ki svetuje prijatelju, naj si gre ogledat dober film, ima noge, težke kot cent. Gre za veliko dilemo ‒ morda je treba poudariti lepoto filma, v katero se gledalec kar potopi, morda pa vsebino, ki je dramatična v tolikšni meri, v kolikšni je zabavno naivna. Ljubitelji filma si namreč oboževani film pogosto poiščejo in najdejo spontano in nemalokrat nepričakovano. Zato je prepričevanje, naj si poglejo nek film, ki ni do njih »priplaval« naravno, večkrat težko delo. Opisano oviro je vendar treba preseči v primeru filmov kinematografa Metoda Badjure, Litijana. Letos je 50. obletnica njegove smrti.
Kar začnimo nemogočo misijo: film Triglavske strmine, drugi slovenski celovečerec, je nastal pred kamero Metoda Badjure, Litijana in začetnika slovenske kinematografije. To je po vrsti šele drugi razlog, zakaj je treba pogledati zgodbo o ljubezni in Triglavu. Prvi razlog je ta, da je film odličen. Prvotno nemi film so prvič predvajali na Ljubljanskem dvoru leta 1932, a je verzija, ki je na voljo danes, ustvarjena iz ohranjenih fragmentov, ki jih je v končno obliko, z zvočnim ozadjem, oblikovala žena Metoda Badjure, genijalna Milka Badjura, leta 1963. Ko si boste ogledali film na dogodku v Mestnem muzeju Litija 28. januarja, bodite pozorni na zvočno ozadje, na glasbo, katere takti čudovito spremljajo korake igralcev.
V Triglavskih strminah gre za Miho, kmečkega fanta, ki povabi zaročenko Minko na vaški ples. Prijatelji pa ga povabijo na plezanje in se s tem začne čudovito preprost zaplet. “Dekle in gora ‒ vsaka na svojo stran vleče!” ‒ pravi glas v ozadju. Sledijo konfliktni, a vsekakor nežni prizori Triglava, katerega strmine spremlja glasba, ki opominja gledalca na nenehno nevarnost pred smrtjo in prizori Minke in njene družbe, ki prehodijo pot do Triglava v iskanju neubogljivega Mihe. Kaj se zgodi, ko se Miha in Minka končno srečata?
Da razčistimo še eno dilemo. Ali je pomembno to, da je bil Litijan ravno direktor fotografije, ali ni to nek obskuren in nebistven poklic v primerjavi z režiserjem, za katerega vemo, da je mali bog? Seveda je pomembno. Končno filmsko obliko oblikujejo direktorji fotografije, režiserji podajajo namige, kako naj približno izgleda kader. Se pravi, ko se izgubljamo v veličastnih prizorih Triglavskih strmin, je tisto, kar vidimo, vizija direktorja fotografije, medtem ko je premikanje kamere odločitev režiserja.
Triglavske strmine ni zgolj nujno filmsko izobraževanje o dosežkih pomembnih Litijanov, ampak je tudi veliko, veliko več. Sleherni gledalec Triglavskih strmin se bo znašel v položaju filmskega kritika, ki opravlja nehvaležen posel vabila k ogledu filma, ko bo enkrat priča čisti Mihovi ljubezni do Triglava. Kot pravi sam Miha, tudi gora ima svojo moč in pravico.
Avtorica: Marija Sirk
Na slovenski praznik, dan samostojnosti in enotnosti, 26. 12. 2021, smo Klišejevci uživali v drugem slikarskem večeru. Tokrat smo slikali po zelo inovativni metodi, kjer po 10 min vsi udeleženci zamenjajo svojo sliko z naslednjim, ta pa nadaljuje tam, kjer je prejšnji slikar zaključil. Nastali so zanimivi, rahlo odbiti izdelki, ki jih lahko občudujete v naši izložbi! Večer je vodila dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo.
Januarja se nam bliža že tretji slikarski večer, sledi nam in ugotovi, kakšno metodo bomo izbrali tokrat. Fotografije: Anže Malis.
Kliše je 4. 12. 2021 priredil Občni zbor, kjer je med drugim bila izvoljena tudi nova ekipa, ki bo delovala pod vodstvom predsednice Eme Vavtar: podpredsednica Sara Rozina, blagajničarka ostaja Neža Murn, v vlogi tajnika se bo preizkusil Mitja Juvan, mentorica dijakov in svetnica Šols ter Škis pa ostaja Neža Stopar Koprivnikar.
S funkcije predsednice se je poslovila Danijela Sitar.
Sledite nam, da vidite, kakšno svežo energijo in ideje prinaša nov, zagnan kader! Vedno pa so dobrodošli tudi komentarji, pripombe in ideja za izboljšave, bodisi posredovane v zs, mail ali pa se oglasite kar na mesečnih sejah. Prav tako iščemo zagnane aktiviste, ki bi bili pripravljeni nekaj svojih idej uresničiti tudi pod okriljem študentskega kluba Kliše.
Foto Anže Malis
»Kako si?« Vprašanje s katerim se na dnevni bazi srečujemo ničkolikokrat. »V redu. Ti?« Pa odgovor, ki ga avtomatsko izstrelimo kot iz topa. Kolikokrat pa smo zares v redu?
V predprazničnem in prazničnem času se stiske povečujejo. Stiske se med drugim kažejo kot žalost, osamljenost, izoliranost, tesnoba, depresija, stres, občutki odrinjenosti in preobremenjenost, zato še posebej v prazničnem času ne smemo pozabiti na svoje duševno zdravje.
Vzroki za stiske so različni od utrujenosti, pretirane komercializacije praznikov, spremembe prehranskih navad in dnevne rutine do nestvarnih pričakovanj, nostalgičnih spominov na druge čase, povečanega stresa itn.
Stiske vplivajo na naše razpoloženje in se kažejo kot nespečnost, glavoboli, razdražljivost, sprememba apetita, občutki krivde, zmanjšana koncentracija, zmanjšano zanimanje za dejavnosti, ki nam v drugih okoliščinah in letnih časih nudijo zadovoljstvo (primer: druženje s prijatelji in družino, delo, običajne oblike zabave, hobiji ipd.).
Prvi korak za odpravljanje stisk je pozornost, čas in iskren pogovor o tem, kaj nas bremeni pa tudi o tem kaj nas veseli. Pogovorimo se osebo, ki nam je blizu in s katero smo lahko iskreni. V pogovoru je pomembno, da povemo kaj čutimo, četudi se nam zdijo naša čustva grozna. Ne pozabimo, da nas imajo prijatelji radi tudi, ko se počutimo slabo in da če bi bila situacija obratna, bi mi z veseljem prisluhnili prijateljem, ki so v stiski, in jim pomagali po najboljših močeh.
Seveda pa se lahko pogovorimo tudi s strokovnjaki. V Klišeju vam v okviru projekta KlišAID – skoči na Kliše po moč nudimo pogovore s Heleno Ditar, spec. psihoterapije (v živo, na sedežu Kluba) in Alenko Žavbi, mag. socialne pedagogike (preko Zoom-a) . Prijave na klise.aid@gmail.com ali preko obrazca https://forms.gle/VEfDPZDykXtmB8Zc8.
Skoči na Kliše po moč!
Projekt KlišAID je financiran s strani programa Evropska Solidarnostna Enota, sofinanciran s strani Evropske Unije.
V petek, 10. 12. 2021, smo na Klišeju gostili litijsko skupino Pavlov, ki je nedolgo nazaj izdala svoj prvenec Predor. O izzivih, urnikih in mikrofonih … Marcelu, Mihi in Domnu hvala za obisk. Kliše vam želi lepo glasbeno kariero v upanju na dobrodošlo popestritev litijske in slovenske kulturne scene. Pokažite podporo mlademu bendu: sledite jim na Facebooku, Instagramu, najdete jih na Youtubu in Spotifyju …
YT: https://bit.ly/3pWlC2u Streaming platforme: https://smarturl.it/pavlov_predor Nakup fizičnega CD-ja: https://bit.ly/3dLeakQ // Foto Anže Malis
Tokrat smo na Klišeju gostili starega znanca, bivšega predsednika, ki pa je z dogajanjem v lokalnem okolju ostal v tesnem stiku, saj je po zaključku študentskih dni svojo profesonalno pot nadaljeval v vodah mladinskega dela. Ta petek, 3. 12. 2021, smo namreč prisluhnili zgodbi Aljaža Zupana, trenutnega predsednika društva Lojtra, ki pa se je društvenih trikov naučil ravno v našem študentskem klubu.
Beseda je tekla o delovanju študentskih klubov, obvezno je bilo primerjanje več kot 10 letnih razlik, o trenerskem delu, o razpisnem in nasploh mladinskem delu in najbolj aktualno, o Odloku o mladini Občine Litija, kjer je bil Aljaž ena izmed gonilnih sil in česa si (lahko) obetamo v prihodnosti.
Aljaž, hvala za deljenje svojih zgodb, tebi in Društvu Lojtra pa ogromno uspeha v prihodnje!
Konec leta 2021 bo v znamenju sprememb na Klišeju. Izmed prvih je sprememba cenika, ki si ga lahko ogledate spodaj in prinaša še večje ugodnosti za člane, toda višje cene za nečlane, kar poskrbi za bolj pravično konkurenčnost cen litijskim podjetjem, ki se profitno ukvarjajo s to storitvijo. Druga velika sprememba pa je, da bo leta 2022 Kliše odprt vsak delavnik, od 16.00-20.00 in bodo storitve tako še bolj na voljo. Se vidimo!
