8. marec je eden izmed 365 dni v letu, ki ga obeležujemo kot poseben dan. Kljub temu mislim, da je obeleževanje dneva žena postal le še en »praznik«, ki je dobil napačen pomen. Ta dan pogosto obeležujemo na način, da ženskam poklonimo cvetje (s čimer ni nič narobe), hkrati pa pozabljamo na simbolni pomen. Ženske v zgodovini predstavljajo pomembno polovico družbe, ki je vsekakor enako pomembna kakor druga. Razmislek o prispevku žensk naši civilizaciji zato ni odveč. Celotno zgodovino so ženske »preživele« v senci moških. Gibanja za pravice žensk pa so v družbi prisotne od 19. stoletja, torej dokaj pozno. Namen prispevka ni komentiranje družbenih gibanj, ki so doprinesle k enakopravnosti ženskega spola, temveč s primerom predstaviti žensko, ki je stopila iz povprečja in s svojimi dejanji dokazala, da so ženske popolnoma enakovredne in, da nikakor niso dolžne čakati v senci moških.
Alma M. Karlin se je rodila leta 1889 v Celju, takratnemu delu države Avstro-Ogrske. Ta čas ženskam ni bil v prid. Večina političnega in družbenega življenja je bila namreč v primatu moških. Redke ženske so stopile iz povprečja in se pri raziskovanju ter na splošno družbenem angažiranju pridružile moškim. Čeprav se številne ženske v zgodovini pojavljajo kot uspešne, so njihov uspeh mnogokrat pripisovali moškim. Alma Karlin se je rodila kot edini otrok v malomeščanski družini, mami učiteljici in očetu oficirju avstrijske vojske. Že kot mlada je izkazovala posebno zanimanje za znanje in svet. Kot je značilno za tisti čas ženske niso bile deležne visoke izobrazbe, posledično niso zastopale pomembnih položajev (seveda obstajajo izjeme).
Almo je malomeščansko Celje na prelomu iz 19. v 20. stoletje neznansko omejevalo. Želja po učenju tujih jezikov se ji je zdela smotrna pot v svet. V duhu tistega časa je bila Alma dvojezična, govorila je namreč nemško in slovensko. »Prvi« tuji jezik je postala francoščina, ki se jo je začela učiti že pri desetih letih. Hkrati se je naučila tudi angleščine. Z mamo sta začeli potovati po Evropi, kjer je mlada Alma dobila še večje zanimanje za tuje jezike in potovanja. Po vrnitvi v Celje se je začela učiti še italijansko. Hrepenela je po svobodi, ki so jo ponujale tuje dežele. Leta 1908 pri svojih devetnajstih je sama odpotovala v London. Z oglasi je iskala zaposlitev kot prevajalka in to po težavni poti tudi postala. Delo je našla v londoski City School of Languages. V »londonskem« obdobju je prišla v kontakt s številnimi drugimi narodnostmi, ki so jo vse bolj zanimale. Tako se je naučila govoriti švedsko. Njen japonski učenec Nabuji G. jo je prvič navdušil nad azijskimi kulturami. Sledilo je učenje japonščine, španščine, kitajščine, sanskrta, norveščine, danščine in ruščine. Leta 1914 je na londonski ustanovi Royal Society of Arts uspešno opravila vse izpite iz tujih jezikov. To ji je še dodatno okrepilo samozavest.
Ko se je začela 1. svetovna vojna je Alma v Londonu postala nezaželena in se zato za nekaj časa preselila na Norveško, nato pa se je vrnila v rodno Celje. V Celju se je preživljala kot učiteljica tujih jezikov in tako varčevala denar za potovanje. Njen pustolovski duh pa je v Celju ni pustil dolgo. Odpotovala je 24. novembra 1919. Čeprav ni bila prva ženska, ki je prepotovala svet je bilo njeno življenje nadvse razburljivo. Prvi cilj je bila Japonska, vendar zaradi pomanjkanja denarja tja sprva ni prišla. Odpravila se je v Peru. Na ladji je spoznala številne zanimive ljudi, ki so jo navdušili za botaniko in druge znanstvene vede. V Peruju se je spoznala s kulturo Inkov, vmes pa je potovala po številnih državah Latinske Amerike, nato pa se je za nekaj časa ustalila v Panami. Obiskala je še Kostariko, Nikaragvo, El Salvador, Gvatemalo in Mehiko ter kasneje San Francisco v ZDA. Iz San Francisca je pot nadaljevala na Havajih, kjer je ostala več kot pol leta. Nato pa je končno odpotovala na Japonsko. Tam je preživela eno leto in vodila jezikovne tečaje na tokijski univerzi Meji. Službovala je tudi na nemškem veleposlaništvu. Ker je zaslužila dovolj denarja si je kupila fotoaparat. Japonska je Almo popolnoma prevzela. Japonska kultura, narava in ljudje so se ji zdeli naravnost čudoviti. Pot je nato nadaljevala v Korejo, na Kitajsko in Tajvan. Med svojimi potovanji je slikala akvarele rastlin ter fotografirala, kar je njena izjemna zapuščina. Potovanje po jugovzhodni Aziji je nadaljevala po Filipinih in Indoneziji. Nato se je odpravila v Avstralijo, na Novo Zelandijo in Fidži. Tihomorski otoki so kljub naravnim lepotam za Almo predstavljali težavo, saj je bilo priložnosti za zaslužek malo. Na Salamonovih otokih je hudo zbolela za malarijo. Po preboleli bolezni je obiskala Papuo Novo Gvinejo in številne indonezijske otoke. Svoje potovanje je nato nadaljevala v Singapurju, Tajski, Maleziji, Mjanmaru, Indiji in Pakistanu. Na poti nazaj v Evropo je obiskala še Jemen, Eritrejo, Sudan in Egipt ter se leta 1927 vrnila v Celje.
Po vrnitvi v Celje je postala splošno poznana. Njena zbirka, pričevanja in zapisi so zbujali številna zanimanja. Izdala je kar dvaindvajset knjig v številnih državah. V času druge svetovne vojne se je pridružila partizanskemu gibanju, leta 1950 pa je v Celju umrla.
Gre za izjemo žensko, ki je vse stereotipe tistega časa ovrgla in se sama odpravila v svet. Za takšno početje je bil potreben ogromen pogum in vedoželjnost. Prav je, da so zgodbe o takšnih ljudeh poznane, saj vsem vlivajo pogum in nas opominjajo, da so prepreke zgolj v nas samih!
Avtor: Vid Tilia
Fotografija:
Adolf Perissich – https://www.pokmuz-ce.si/stalne/alma-m-karlin-poti; licenca: Javna last;
URL: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=54505199
