»Dekle in gora ‒ vsaka na svojo stran vleče!«

Človek, ki svetuje prijatelju, naj si gre ogledat dober film, ima noge, težke kot cent. Gre za veliko dilemo ‒ morda je treba poudariti lepoto filma, v katero se gledalec kar potopi, morda pa vsebino, ki je dramatična v tolikšni meri, v kolikšni je zabavno naivna. Ljubitelji filma si namreč oboževani film pogosto poiščejo in najdejo spontano in nemalokrat nepričakovano. Zato je prepričevanje, naj si poglejo nek film, ki ni do njih »priplaval« naravno, večkrat težko delo. Opisano oviro je vendar treba preseči v primeru filmov kinematografa Metoda Badjure, Litijana. Letos je 50. obletnica njegove smrti.

Kar začnimo nemogočo misijo: film Triglavske strmine, drugi slovenski celovečerec, je nastal pred kamero Metoda Badjure, Litijana in začetnika slovenske kinematografije. To je po vrsti šele drugi razlog, zakaj je treba pogledati zgodbo o ljubezni in Triglavu. Prvi razlog je ta, da je film odličen. Prvotno nemi film so prvič predvajali na Ljubljanskem dvoru leta 1932, a je verzija, ki je na voljo danes, ustvarjena iz ohranjenih fragmentov, ki jih je v končno obliko, z zvočnim ozadjem, oblikovala žena Metoda Badjure, genijalna Milka Badjura, leta 1963. Ko si boste ogledali film na dogodku v Mestnem muzeju Litija 28. januarja, bodite pozorni na zvočno ozadje, na glasbo, katere takti čudovito spremljajo korake igralcev.

V Triglavskih strminah gre za Miho, kmečkega fanta, ki povabi zaročenko Minko na vaški ples. Prijatelji pa ga povabijo na plezanje in se s tem začne čudovito preprost zaplet. “Dekle in gora ‒ vsaka na svojo stran vleče!” ‒ pravi glas v ozadju. Sledijo konfliktni, a vsekakor nežni prizori Triglava, katerega strmine spremlja glasba, ki opominja gledalca na nenehno nevarnost pred smrtjo in prizori Minke in njene družbe, ki prehodijo pot do Triglava v iskanju neubogljivega  Mihe. Kaj se zgodi, ko se Miha in Minka končno srečata?

Da razčistimo še eno dilemo. Ali je pomembno to, da je bil Litijan ravno direktor fotografije, ali ni to nek obskuren in nebistven poklic v primerjavi z režiserjem, za katerega vemo, da je mali bog? Seveda je pomembno. Končno filmsko obliko oblikujejo direktorji fotografije, režiserji podajajo namige, kako naj približno izgleda kader. Se pravi, ko se izgubljamo v veličastnih prizorih Triglavskih strmin, je tisto, kar vidimo, vizija direktorja fotografije, medtem ko je premikanje kamere odločitev režiserja.

Triglavske strmine ni zgolj nujno filmsko izobraževanje o dosežkih pomembnih Litijanov, ampak je tudi veliko, veliko več. Sleherni gledalec Triglavskih strmin se bo znašel v položaju filmskega kritika, ki opravlja nehvaležen posel vabila k ogledu filma, ko bo enkrat priča čisti Mihovi ljubezni do Triglava. Kot pravi sam Miha, tudi gora ima svojo moč in pravico.

Avtorica: Marija Sirk